Gorenjski Glas - Index

Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090414_29 - Index

51
Malo je
osebnosti v naši
zgodovini, ki so
si tako srčno
prizadevale za
narodne reči
(in premalo za
svoje osebne).
Hkrati pa
Majarjev
program
Zedinjene
Slovenije ni bil
nikoli povsem
dosežen, kaj šele
presežen.
Še vedno je velik
izziv.
Priloga Gorenjskega glasa
urednik: Miha.Naglič@siol.net
Se bomo sploh kdaj zedinili?
Pred 200 leti rojeni Matija Majar Ziljski je bil prvi, ki je leta 1848 zapisal zahtevo, poznano kot Program Zedinjene Slovenije: da
bi se vsi Slovenci zedinili v eni upravni oziroma državni enoti. Se bomo?
Miha Naglič
P
o Glasovi preji
o Matiji Majarju
Ziljskem me
je ugledni in
dobronamerni
gospod, čigar
pogled je uprt v sodobne in
bodoče reči, povprašal, kakšen
smisel ima razpredati o
"fosilnih" možakarjih iz 19.
stoletja? Nam imajo danes
sploh še kaj povedati? Razložil
sem mu, da sta Majarjeva
drža in sporočilo nadvse aktualna.
Malo je osebnosti v
naši zgodovini, ki so si tako
srčno prizadevale za narodne
reči (in premalo za svoje
osebne). Hkrati pa program
Zedinjene Slovenije ni bil
nikoli povsem dosežen, kaj
šele presežen. Še vedno je
velik izziv.
V letu 1848, ko je bil zapisan,
je bil ta cilj realen. Vsi
Slovenci smo namreč živeli
znotraj avstrijske države: če
bi cesar in njegovi svetovalci
to hoteli, bi nam udejanjenje
tega načrta lahko dovolili.
Pa niso, razdrobljeni na
več kronskih dežel smo bili
šibkejši in bolj obvladljivi.
Potem je prišlo leto 1918, ko
je Avstro-Ogrska razpadla,
Slovenci pa smo se tako rekoč
čez noč znašli v štirih
med seboj sovražnih si državah.
Glavnina v Kraljevini
SHS, skoraj tretjina v Italiji,
Koroška je ostala v Avstriji,
Porabski Slovenci so ostali
na madžarski strani. Take
tragedije v novejši slovenski
zgodovini še ni bilo, spodbudno
je bilo edinole dejstvo,
da so bili prekmurski
Slovenci izločeni iz madžarske
in vključeni v jugoslovansko
državo. Leta 1941 je
bilo še huje: tudi Slovenci v
Jugoslaviji smo bili razdeljeni
med tri okupatorje. Spomladi
1945 pa je le malo
manjkalo, da bi Titova vojska
uresničila Majarjevo vizijo
- maja je zasedla Trst in
Koroško, a se je morala na
zahtevo zahodnih zaveznikov
iz obeh umakniti. Dobili
smo slovensko republiko
znotraj jugoslovanske federacije;
tej je bil pozneje priključen
večji del Primorske
z obalo od Ankarana do Dragonje
(ki, resnici na ljubo,
dotlej nikoli ni bila slovenska);
v zamejstvu so ostali tr-
žaški, goriški, beneški, koroški
in porabski Slovenci. Z
nastankom samostojne Republike
Slovenije v letu 1991
je bilo to stanje samo še potrjeno.
Dokončno?
Se z vstopom RS v EU to
"dokončno" stanje kaj spremeni?
Ko smo šli na Glasovo
prejo v Bistrici na Zilji,
smo Karavanke kot naravno
mejo premagali tako, da
smo se zapeljali skozi tunel,
pri čemer ni bilo na nekdanjih
mejnih prehodih na gorenjski
in koroški strani tunela
nobene kontrole. Spet
je tako kot je bilo do leta
1918, ko je bila med kronskima
deželama Kranjsko in
Koroško le administrativna
meja dveh dežel znotraj iste
državne povezave (takrat
AO, zdaj EU). Ostajajo pa
slej ko prej sovražni, čeprav
zdaj precej prikriti duhovi;
slovenskemu sovražni duh
nemštva še zdaleč ni tako izrazit,
kot je bil v letih 1938-
45, a živi in zadnji deželni
volilni izid ga po svoje potrjuje.
Kaj storiti, da bi presegli
to nasprotje in sovraštvo?
Mnogi na obeh straneh
upajo, da se bosta že državi
zmenili. A to je iluzorno.
Avstrijska zvezna oblast na
Dunaju ne bo radikalno
ukrepala proti deželni v Celovcu.
Slovenska politika pa
se še za to ne postavi, da bi
jo priznali kot naslednico
Jugoslavije v avstrijski državni
pogodbi; avstrijski
zvezni politiki, ki jo je odločno
podprla v prizadevanjih
za osamosvojitev, se
noče zameriti. Ostajajo nam
premalo izkoriščene možnosti
povezovanja na ravneh,
ki so pod državno in
jim običajno rečemo civilno
družbena. Možnosti gospodarskega,
kulturnega in čisto
zasebnega sodelovanja, ki
naj se razvija na lastno pobudo
in ne glede na to, kaj o
tem menijo deželni glavarji
v Celovcu in Ljubljani. Časopis
Gorenjski glas deluje
prav v tej smeri. Po novem
se tiska v tiskarni Carinthia
v Št. Vidu na Glini, z Glasovo
prejo o MMZ pa smo hoteli
narediti kulturno gesto.
Žal je bilo občinstvo pretežno
tisto, ki smo ga pripeljali
s seboj, domačinov je bilo le
za vzorec. A bili so in z njimi
ostajamo v prisrčnem
V Majarjevem duhu zedinjeni Kranjci in Korošci na Glasovi preji v Bistrici na Zilji, 4. aprila 2009 / Foto: Matic Zorman
stiku v upanju, da nas bo še
kdo posnemal. Gesta civilno
družbenega sodelovanja je
navsezadnje tudi zasebni
družinski izlet, združen z
obiskom katere od slovenskih
ustanov in kosilom v
slovenski gostilni, kakršna
ja Stara pošta v Bistrici na
Zilji. Mogoče bi prav bolj
pogosti obiski Slovencev z
južne strani Karavank ohrabrili
tiste, ki živijo na njihovi
severni strani, k temu, da
bi se bolj odkrito ali celo
znova prištevali k slovenstvu.
Predvsem tako, da bi
spet več govorili slovensko,
tako v javni kot zasebni rabi.
"Kar je človeku duša, to je
narodu prirodni jezik", piše
na Majarjevem nagrobnem
spomeniku v Pragi. Slovenskega
naroda brez slovenščine
ni in ne more biti. V
Majarjevi Ziljski dolini se
je, kot je pogumno ugotovil
dr. Teodor Domej, narodova
jezikovna smrt že zgodila.
A dokler je tu še kaj slovenskih
družin, so te za
seme in upanje ostaja. In v
tem upanju zakličemo: Slovenci
vseh dežel, zedinimo
se!