Gorenjski Glas - Index

Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090414_29 - Index

12
GLASOVA PREJA
"Danes sta
pomembni
večkulturnost in
večjezičnost ob
upoštevanju
enakopravnosti.
Tudi na Zilji
spoznavajo,
da z opuščanjem
domačega jezika
veliko zgubljajo.
Ali ni nekaj
lepega, če pevci
nemškega
pevskega zbora
pojejo tudi
slovensko pesem.
To se pred
dvajsetimi leti
na Koroškem ne
bi moglo
zgoditi."
(Dr. Teodor
Domej)
Jože Košnjek
Glasovo prejo
smo tokrat na
predlog njenega
voditelja Miha
Nagliča prvič
organizirali v slovenskem zamejstvu,
v Bistrici na Zilji/Feistritz
an der Gail na
Koroškem. Govorili smo o
življenju in delu pomembnega
in dolgo zamolčanega ziljskega
duhovnika, časnikarja,
zbiralca ljudskega blaga, narodnega
buditelja in politika
Matija Majarja Ziljskega. Nalogo
sta izvrstno opravila voditelj
prej Miha Naglič in
ugleden koroški Slovenec,
slavist ter zgodovinar dr. Teodor
Domej, ki je poklicno
od leta 1996 naprej deželni
šolski nadzornik za pouk slovenščine
na srednjih in višjih
šolah, zasebno pa raziskuje
kulturno in politično
zgodovino Slovencev na Koroškem,
še posebej vlogo
Matija Majarja Ziljskega.
Preja je bila za udeležence z
Gorenjskega priložnost za
spoznavanje preteklosti in
sedanjosti Ziljske doline, saj
so bili z nami dobri poznavalci
Koroške, med njimi
tudi nekdanji državni sekretar
za Slovence v zamejstvu
in po svetu dr. Peter Vencelj
iz Kranja, ki ga pot še vedno
pogosto zanese k zamejskim
Slovencem. Povedal je, da so
bili Ziljani samozavestni in
ponosni ljudje. Vztrajali so
pri svoji narodni noši, čeprav
jo je hotela cesarica Marija
Terezija zaradi prekratkih
ženskih kril prepovedati. V
Zagoričah/Agoritschach pri
Podkloštru/Arnoldstein in v
Koče-Muti/Koetschach pa so
v času protireformacije pred
požigom skrivali protestantske
knjige.
Zaradi konjereje, ki je bila
edina primerna za močvirnato
in kislo zemljo pod Dobračem,
se je razvilo furmanstvo.
Ziljani so šli s svojimi čokatimi
delovnimi konji noriki v
svet, prevažali tovor med Salzburgom
in Trstom in domov
prinašali napredek in zavedanje
o pomenu znanja.
Pozabljena Ziljska dolina
V Bistrici na Zilji nas je
prijazno sprejela Pepca
Druml z dekliškim priim-
kom Čertov, doma iz Slovenjega
Plajberka/Windisch
Bleiberg pri Borovljah. Na
celovški univerzi je končala
študij slovenščine in se poročila
z Ziljanom iz Bistrice
Ludvikom Drumlom, odvetnikom
v Beljaku. Pet otrok
imata. Leta 2003 sta kupila
propadajoči hotel Stara Pošta
sredi vasi, ga obnovila in
spremenila v sodoben hotel
ter v kulturno in družabno
središče Bistrice in celotne
Ziljske doline. Tudi zaradi
Drumlovih se v Ziljski dolini
pogosteje sliši slovenska beseda.
S Pepco smo se povzpeli
do cerkve sv. Martina, od koder
je čudovit pogled na dolino
in Dobrač na drugi strani.
Po uničujočem potresu leta
1348, ko se je južni del 2160
metrov visoke gore podrl v
dolino in pokopal podse številne
vasi in ljudi ter zajezil
reko Ziljo, ki je obrnila tok in
poplavila dolino, so jo zgradili
na skali nad vasjo. Njen
skrbnik je med ljudmi zelo
spoštovani župnik Stanko
Trap, ki pri maši in v vsakdanjem
življenju najde za vsakogar
prijazno in spodbudno
besedo ter tako kot Slovenec
neguje sožitje različno govorečih
ljudi.
"Do Ziljske doline so se v
Celovcu vedno obnašali mačehovsko.
To je čudno, saj so
bili tu doma nekateri pomembni
slovenski politiki,
Zilja pa je zakladnica slovenske
kulturne in jezikovne dediščine.
Ziljska govorica je
čudovit primer arhaičnega
dialekta. Narodna noša je
ena najbogatejših narodnih
noš nasploh. Ziljski običaji
štehvanja, rejev pod lipo,
žegnanj in koledniškega prepevanja
so nekaj posebnega.
Še pred stotimi leti je velika
večina ljudi govorila slovensko.
Nemščino so se morali
hoditi učiti drugam," je pripovedovala
Pepca Druml.
"Bistrica na Zilji, Straja vas,
Zahomc, Dole, Brdo, Čajna
in Čače so danes zadnje vasi
v Ziljski dolini, v katerih po
nekaterih družinah še govorijo
slovensko. Trudimo se,
da bi bilo v ljudskih šolah
čim več prijav k dvojezičnemu
pouku in da bi dvojezičnost
uvedli v enega od vrtcev,"
je še povedala. V prireditveni
dvorani gostišča smo
poslušali stare ziljske pesmi,
ki jih je posnel domači, sicer
nemški zbor Ojstrnik (tako se
imenuje gora nad Ziljsko dolino)
in gledali nad 50 let star
film o najbolj znanem ziljskem
običaju štehvanju in
reju pod lipo, ki je bil po scenariju
Nika Kureta posnet v
izvirnem ziljskem okolju.
Zgodovinarji in etnologi si
niso edini o izvoru štehvanja,
v katerem mladci jahajo neosedlane
konje in med dirom
s kijem tolčejo po na kolu nasajenem
sodu, nato pa na reju
zaplešejo z brhkimi Ziljankami.
Eni pravijo, da na štehvanju
fantje in možje kažejo
svojo spretnost in moč. Za
druge pa ima običaj korenine
v času turških ropanj po Koro-
škem. Sod, po katerem tolčejo
jahači, naj bi predstavljal glavo
turškega vojščaka, ki si zaradi
grozodejstev ne zasluži
drugega kot smrt. V Zahomcu
in v Bistrici štehvajo še danes,
običajno na binkoštni ponedeljek.
Duhovnik iz
Slomškove šole
Dokumentarni film Izgubljene
iluzije Matija Majarja
Ziljskega režiserja Andreja
Mlakarja je bil celovit sprehod
skozi življenje ziljskega
narodnjaka in dober uvod v
pogovor Mihe Nagliča s koroškim
zgodovinarjem dr.
Teodorjem Domejem, ki izhaja
iz znane Domejeve rod-
GORENJSKI GLAS
petek, 14. aprila 2009
Matija Majar Ziljski, Slovenec
s slovanskim srcem
"Matija Majar Ziljski je bil v svojem pisanju in delovanju zelo pogumen. Žal so mu mnoge stvari spodletele, čeprav je vanje
vložil veliko truda. Zato ga imam za Don Kihota slovenske politične in kulturne zgodovine," je na Glasovi preji dejal o velikem
Ziljanu raziskovalec njegovega življenja dr. Teodor Domej.
Od cerkve nad Bistrico je čudovit pogled na Ziljsko dolino. / Foto: Matic Zorman
Matija Majar Ziljski (1809-1892)
bine v Rinkolah/Rinkolach v
Podjuni, in je med najboljšimi
poznavalci Matije Majarja
Ziljskega. Pred sedmimi leti
je v ruskem etnografskem
muzeju v Sankt Peterburgu
našel za večino že pozabljene
narodne noše in nekatere
druge predmete iz življenja
Ziljanov, ki jih je Matija Majar
leta 1867 nesel na prvo
slovansko etnografsko razstavo
v Moskvi. Po razstavi se
je za njimi izgubila sled.
"V 19. stoletju je bilo ob
Matiji Majarju (rodil se je 7.
februarja 1809 v družini krojača
v Vitenčah pri Goričah v
Ziljski dolini - op. p.) kar nekaj
pomembnih osebnosti
doma na Zilji. Nekoliko starejši
Urban Jarnik je oral ledino
na literarnem področju
in je bil prvi koroški izobraženec,
ki se je načrtno ukvarjal
z literaturo. Jarnik je s pomočjo
Jerneja Kopitarja pisal
celo v osrednji dunajski časopis.
Njegov članek o Zilji in
Ziljanih so kasneje objavili
še drugi časopisi. Zilja je bila
neke vrste pojem zaradi socialnega
ozadja," je prepričan
dr. Teodor Domej. "Ziljani
so bili od vseh koroških Slovencev
najbolj odprti v svet.
Kot furmani so prevažali blago
preko tedanjih državnih
in deželnih meja. Morali so
veliko znati. Morda so bili ob
protestantih iz Prekmurja
med najbolj pismenimi Slovenci.
Po podatkih iz arhivov
koroške šolske zgodovine je
bilo v začetku 19. stoletja v
Ziljski dolini več šol kot na