Gorenjski Glas - Index

Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090414_29 - Index

GORENJSKI GLAS
petek, 14. aprila 2009
GLASOVA PREJA
vsem Kranjskem. Skoraj vsaka
fara je imela zametek
šole, v kateri so se ljudje učili
brati in pisati. Matija Majar
je zase v spominih zapisal,
da se je že v sedmem ali osmem
letu naučil brati in pisati
in je že lahko bral Japljevo
Sveto pismo. Po končani
celovški gimnaziji in liceju v
Gradcu, kjer je spoznal Stanka
Vraza, je bil sprejet na študij
bogoslovja v Celovcu. Celovško
bogoslovje je bilo takrat
nekaj posebnega, saj je
bilo skupna izobraževalna
ustanova za duhovnike lavantinske
in krške škofije in
so se v njem srečevali bogoslovci
iz vseh delov slovenskega
ozemlja. Za dušni blagor
študentov je skrbel takratni
spiritual in kasnejši
škof Anton Slomšek, ki ni bil
samo učitelj, ampak tudi narodni
buditelj. Sam je veliko
pisal in k pisanju ter prevajanju
vzpodbujal tudi študente.
V zgodovinskih virih je
mogoče prebrati, da je bil
Matija Majar najboljši Slomškov
učenec." Po Domejevmnenju
je na miselno zorenje
mladega Majarja vplivala
tudi francoska revolucija, ki
je bila mejnik v nacionalnih
gibanjih in za nekatere tudi
začetek nastajanja modernih
držav. Ilirsko gibanje in sodelovanje
s Stankom Vrazom
in Ljudevitom Gajem
ga je navdušilo za vseslovansko
idejo, ki je bilo takrat še
posebej živo na Slovaškem
in Češkem. Dr. Teodor Domej
domneva, da je Matija
Majar morda prav zaradi najmočnejšega
slovanskega narodnega
političnega gibanja
na Češkem izbral za svoje
zadnje bivališče Prago, kjer
je umrl 31. julija leta 1892.
Kaznovan zaradi ideje
o Zedinjeni Sloveniji
Torej ni bilo naključje, da
se je Matija Majar Ziljski
marca leta 1848 tako odločno
in izvirno odzval na dunajsko
revolucijo in napisal temeljni
slovenski politični
program za Zedinjeno Slovenijo,
se je glasilo Nagličevo
vprašanje dr. Domeju.
"Majarjevo ravnanje marca
leta 1848 je posledica idej
ilirizma, posebej na Hrvaškem,
in dogodkov na Češkem,
s katero je bila slovenska
politika v 19. stoletju zelo
povezana. Ko je 17. marca v
Celovcu, kjer je bil stolni kaplan,
zvedel, da se na Dunaju
nekaj dogaja, je napisal
znameniti članek Kaj Slovenci
terjamo? Zapisal je, da Slovenci
zahtevamo le tisto, kar
je samoumevno za Nemce in
Italijane. Slovenščina mora
postati prvi jezik v šolah in
uradih, slovenske dežele pa
naj se združijo v skupno državo
Slovenijo, ki bo imela
svoj deželni zbor in ne bo
imela nič skupnega z nemško
zvezo. Matija Majar je šel
v svojih prizadevanjih za Zedinjeno
Slovenijo še korak
naprej. O ideji Zedinjene
Slovenije ni pisal le v časopisih,
ampak je zanjo na Koroškem
zbiral tudi podpise.
Nekaj podpisanih pol s temi
zahtevami, naslovljenih na
cesarsko kraljevo veličanstvo
na Dunaju, je v dunajskem
arhivu našel zgodovinar Stane
Granda. Zaradi teh dejanj
je bil Matija Majar Ziljski iz
celovške škofije premeščen
na Višarje v Kanalski dolini.
Te kraje je Majar dobro poznal,
saj je bil v fari Žabnice
pod Višarjami kaplan. Tu je
Pepca Druml z Gorenjskim glasom. / Foto: Matic Zorman
leta 1843 napisal pogumno
zahtevo po uvedbi slovenščine
kot učnega jezika v koroške
šole. Čeprav Matija Majar
Ziljski v svojih zahtevah
ni kazal strahu in je bil v svojem
izražanju oster, je doživljal
neuspehe. To ga je
spremljalo in težilo vse življenje.
Neuspešno si je prizadeval
za skupni vseslovanski
knjižni jezik ali vsaj za skupni
jezik Slovencev in Hrvatov.
Zgodovina in razvoj sta
šla svojo pot. Zato je zame
Matija Majar Ziljski Don Kihot
slovenske politične in
kulturne zgodovine,"je odgovoril
dr. Teodor Domej.
Z narodnimi nošami
v Moskvo
Matija Majar Ziljski se je v
slovensko zgodovino zapisal
še zaradi enega dejanja. Leta
1867, ko je bil župnik v Gorjah
v Ziljski dolini, je brez
škofovega dovoljenja odšel na
prvo slovansko etnografsko
razstavo v Moskvo. S seboj je
odnesel šest ziljskih narodnih
noš in nekatere, za ziljsko
dolino značilne predmete.
Po moskovski razstavi se
je za ljudskim blagom iz Ziljske
doline zgubila vsaka sled.
"Razstava v Moskvi in Majarjevo
potovanje nanjo ni
bilo brez razloga. Slovanom
se v dunajskem cesarstvu
niso obetali dobri časi in je
bila razstava tudi priložnost
za srečanje slovanskih politikov,
Matija Majar pa je bil
sploh navezan na Rusijo, saj
je upal, da se bo kdaj preselil
tja in predaval na kateri od
tamkajšnjih univerz, na primer
v Odesi. Ta želja se mu
ni uresničila. Na moskovsko
razstavo je dejansko potoval
Režiser Andrej Mlakar je posnel dokumentarni film o Matiju
Majerju Ziljskem in o ziljskih narodnih nošah. / Foto: Matic Zorman
na črno. Ker ni imel kaplana,
se je z duhovnikom iz sosednje
fare dogovoril za najnujnejša
opravila. S potjo v Rusijo
je veliko tvegal. Še danes je
potovanje z vlakom zahtevno.
Kako naporno je moralo biti
šele takrat! Ko ga je po vrnitvi
iz Moskve škofija poklicala
na zagovor, je v odgovoru kar
predrzno in tudi naivno pojasnil,
da ni vedel, kako daleč
je Moskva. Ali si je Majar veliko
upal ali pa je imel velik
smisel za humor! Njegova fotografija
je med slikami udeležencev
razstave v Moskvi.
Mislim, da je to ena od njegovih
najstarejših fotografij.
Kasnejša in bolj znana je bila
posneta v času, ko je bil že
starejši in bolehen," je o Majarjevi
znameniti poti v Moskvo
povedal dr. Teodor Domej.
Presenečenje v Sankt
Peterburgu
Dr. Teodorju Domeju narodne
noše in drugi etnografski
predmeti, ki jih je Matija
Majar Ziljski leta 1867 odnesel
v Moskvo, niso dali miru.
S prijateljem in sodelavcem
na celovški univerzi, zgodovinarjem
in raziskovalcem Majarjevega
življenja Andrejem
Moritschem sta bila prepričana,
da morajo izgubljeni
predmeti nekje biti.
"Avgusta leta 2001 sem bil
na tečaju ruščine v Sankt
Peterburgu. Potrkal sem na
vrata ravnateljice Ruskega
etnografskega muzeja in jo
vprašal po nošah in drugih
predmetih iz Zilje. Kot iz
topa je potrdila, da so pri njih.
Leto pred tem so namreč ponovno
dokumentirali slovansko
razstavo v Moskvi leta
1867 in fotografije noš in
drugih predmetov, ki jih je
Majar prinesel v Moskvo, objavili
v posebni publikaciji.
Ker je bil to čas dopustov, mi
za ogled predmetov niso mogli
dati dovoljenja. Leta 2002
so mi omogočili ogled zbirke,
ki je lepo shranjena, vendar
jo že načenja zob časa. Vodstvo
muzeja mi je prijazno
omogočilo, da smo primerke
fotografirali in jih s tem znova
vrnili med kulturno dediščino
slovenskega naroda," je
svoje uspešno iskanje izgubljenega
ziljskega zaklada opisal
dr. Teodor Domej.
Zadnja pot v Prago
Matija Majar Ziljski je
okrog leta 1870 zapustil župnijo
v Gorjah in postal župnik
na Križni gori pri Celovcu.
"Neverjetno je, da se je s
skromnimi dohodki uspel
preživljati in še izdajati časopis
Slavjan. Zanesljivo se mu
ni dobro godilo. Tudi telesno
je pešal. O njegovih velikih
težavah z vidom pričajo njegovi
spisi, najdeni v celovškem
arhivu. Leta 1883 se je
preselil v Prago, ki je bila
zanj zlato, slovansko mesto.
Na Koroškem in v Pragi je bil
vedno bolj osamljen in pozabljen.
Za njegovo praško zapuščino
se je zgubila sled,
zato je težko sklepati, kaj se
je z njim dogajalo zadnja
leta. Umrl je 31. julija leta
1892," je o zadnjih letih Majarjevega
življenja povedal
dr. Teodor Domej.
Pokopali so ga na olšanskem
pokopališču. Po zaslugi
slovenskega veleposlaništva
v Pragi so našli in
uredili njegov grob in ga
leta 2002, ko je bil v Pragi
simpozij o Ziljskem, blagoslovili.
13
"Za nami bo
ostalo tisto, kar
bomo mi pustili
mladim.
Čeprav
Slovencem
na Zilji
napovedujejo
jezikovno smrt,
nisem tako
črnogleda.
Mladim
moramo dati
osnovo, tako
jezikovno kot
splošno
življenjsko.
Le tako bomo še
naprej peli Rož,
Podjuna in tudi
Zilja."
(Pepca Druml)