Gorenjski Glas - Index

Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090414_29 - Index

14
POGOVOR
Iconotheca Valvasoriana, dr. Lojze Gostiša in Miha Naglič v Muzeju Žiri, 12. februarja 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Po izidu Slave je
Valvasor
obubožal.
Prodal je svoje
imetjein kot zadnje
še knjižnico
z 2534 naslovi in
grafično zbirko.
Ponudil jo je
kranjskim
deželnim
stanovom v
odkup, a se
kupec ni našel ...
Miha Naglič
Valvasor med
Slovenci še danes
slovi po svoji
Slavi. Širši
kulturni javnosti
neznano pa je, da je
ustvaril tudi izjemno grafično
zbirko. Kako je nastala?
"Valvasor je bil zasvojen
zbiralec. Imeti je hotel vse:
vse od tistega, kar ga je zanimalo
- zanimalo pa ga je res
prav vse. Tudi grafika, ki je v
njegovem življenju dobila še
posebno veljavo, ko je leta
1678 na Bogenšperku ustanovil
lastno grafično delavnico
- pobudnico zgodovine
grafične umetnosti na Slovenskem.
Drugače pa smo
začetke njegove zbirateljske
vneme zasledili že sredi 17.
stoletja, ko je v zapuščini slikarja
Jurija Bobiča v Mostah
pri Komendi našel prve grafične
liste. Zbirko je pozneje
dopolnjeval med dolgoletnimi
potovanji po Avstriji,
Nemčiji, Italiji, Švici in Fran-
ciji. Tako je do leta 1685
zbral in v osemnajstih zvezkih
arhiviral 7752 grafičnih
listov in risb evropskih mojstrov
2. polovice 15., 16. in 17.
stoletja. Zbirko smo poimenovali
Iconotheca Valvasoriana."
Kakšna je bila usoda zbirke?
"Po izidu Slave je Valvasor
obubožal. Prodal je svoje
imetje: gradove Črni potok,
Bogenšperk, Lichtenberg,
rojstno hišo v Ljubljani in
kot zadnje še knjižnico z
2534 naslovi in grafično zbirko.
Ponudil jo je kranjskim
deželnim stanovom v odkup,
a se kupec ni našel. Knjižnico
je skupaj z grafično zbirko
končno odkupil zagrebški
škof Ignacij Aleksander Mikulić.
In tako je zbirka pristala
v Biblioteki Metropolitani,
kjer je še danes."
Smo Slovenci sploh vedeli
za to zbirko, jo je kdo videl,
o njej pisal?
"Slovencem je Valvasorjevo
grafično zbirko odkril pokojni
prof. dr. France Stele v
Glasniku muzejskega društva
leta 1928. Tu je objavljen
njegov sumarični opis
vsebine grafičnih listov s poudarkom
na listih, pomembnih
za slovensko kulturno in
umetnostno zgodovino, v
drugem delu zapisa pa je avtor
predstavil dela Valvasorjeve
grafične delavnice.
Temu sledi njegova študija z
naslovom Valvasorjeva Ljubljana,
prva, ki je Slovencem
odkrila duhovno bogastvo
polihistorja dežele Kranjske
in Evrope."
V zadnjem času je moderno
ugotavljati, kako podoba
vse bolj prevladuje nad besedo,
zlasti v elektronskih
medijih. Zdaj pa vidimo, da
je bil že Valvasor velik ljubitelj
in zbiratelj ročno izrisanih
in odtisnjenih podob. Je
bilo to nagnjenje njegova
posebnost ali morda tudi v
duhu baročnega časa?
"Na Zahodu so podobe postale
pomembnejše od govorjene
in zapisane pripovedi
ob koncu srednjega veka,
ko jih je bilo mogoče množično
reproducirati in razširjati
v grafični tehniki. Nove,
takrat že izpopolnjene realistične
upodobitve so obveljale
za verodostojen dokaz resničnosti
in obstoja tistega,
kar so prikazovale, čeprav so
bili to tudi abstraktni pojmi,
denimo verski nauki, alegorije
ipd. Poleg govora in pisave
ima vsak čas tudi svoj slikovni
komunikacijski medij.
V baroku je pustila poseben
pečat grafika, ki je v podobi
prikazovala, o čemer je govoril
čas, pisale knjige in prvi
časopisi, torej vse, kar je ljudi
zanimalo. Opravljala je tiste
funkcije, ki jih imajo danes
fotografija, televizija in medmrežje."
Kakšna je ta zbirka, če jo
postavimo v takratni evropski
kontekst, če jo primerjamo
s tistim, kar hranijo v
GORENJSKI GLAS
torek, 14. aprila 2009
Iconotheca Valvasoriana
Gorenjski glas je bil med slovenskimi časopisi prvi, ki je poročal o izidu Valvasorjeve grafične zbirke. Ta je bila nato spoznana
za največji založniški podvig leta 2008. To pot objavljamo še pogovor z glavnim urednikom, ki je gorenjski rojak, rojen leta
1923 v Žireh ...
Dr. Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar, vodja projekta Iconotheca Valvasoriana
dunajski Albertini ali v pariški
Bibliotheque Nationale?
"To je odvisno od zanimanja
in pričakovanj tistega, ki
si zbirko ogleduje. Veliko listov
ima predvsem dokazovalno
in pričevalno vrednost,
toda za zgodovinarje ali radovednega
človeka so vedute
Ljubljane, prikazane v 17.
zvezku, neprecenljive. To so
namreč pogledi, narisani v
ptičji perspektivi, na posamezne
mestne predele in kažejo
podobo prestolnice v
času pred njeno preobleko v
baročni videz, katerega začetek
postavljamo v leto Valvasorjeve
smrti. Drugi listi so
izrazito umetniški, čeprav
prikazujejo, denimo, samo
preprosto tihožitje; občudovalec
Dürerja ali Callota bo v
njih neizmerno užival. Morda
so najdragocenejši tisti listi,
ki združujejo oboje.
Takšno je, denimo, delo še
danes občudovanja vrednega,
za tiste čase pa monumentalnega
formata z naslovom
Žegnanje v Impruneti v