Gorenjski Glas - Index
Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090414_29 - Index
GORENJSKI GLAS
torek, 14. aprila 2009
POGOVOR
14. zvezku. Avtor Jacques
Callot je izpopolnil tehniko
jedkanice do virtuoznosti.
List je nastal leta 1620, bil pa
je tako priljubljen in iskan,
da se je plošča zaradi številnih
odtisov obrabila in je avtor
prizor čez nekaj let ponovno
do detajla izrisal in izdal
na novi plošči. Prikazuje
množično dogajanje na sejmu
ob prazniku. To je bil namreč
izjemen dan, god sv.
Luka, ki so ga praznovali v
Impruneti, v vasi blizu Firenc.
Sicer pa: koliko tukaj
nepovedanega je še v 7752
grafikah in risbah!"
Zbirko ste ob prvi predstavitvi
v dvorani Slovenske filharmonije
(18. junija 2008)
označili za "umetnostni
spomenik svetovnega merila".
Ni to malo predrzno?
"Po številu zbranih del velja
Valvasorjeva zbirka v evropskem
prostoru za večjo
grafično zbirko. Seveda se
niti približno ne more primerjati
z dunajsko Albertino,
ki hrani okoli 700 tisoč
grafik in več kot 30. tisoč
risb, ali z največjo francosko
zbirko v Bibliotheque Nationale,
ki ji je sloviti Colbert, finančni
minister Ludvika
XIV., že ob odprtju poklonil
100 tisoč grafičnih listov.
Iconotheca Valvasoriana je
povsem nekaj drugega. Ob
pomisleku, ki ga izražate,
znova trdim, da ostaja naša
Iconotheca še vedno na pozicijah
svetovnega merila, saj
je to dosledno izpeljan faksimilni
natis s popolno znanstvenokritično
obdelavo celotnega
gradiva. Česa podobnega
v svetu ne poznamo."
Kdo pa so bili vaši strokovni
sodelavci?
"Na prvem mestu Vladimir
Magić, upravitelj nadškofijske
Biblioteke Metropolitane,
in mag. Mirna Abaffy, kustodinja
Valvasorjeve zbirke in
recenzentka Iconothecae Valvasorianae.
Dalje: univ. prof.
France Adamič, prof. dr.
Marjeta Ciglenečki, akademik
dr. Matija Gogala, Janez
Gregori, prof. biologije, Alenka
Klemenc, umetnostna
zgodovinarka, dr. Ana Lavrič,
prof. dr. Jure Mikuž, dr. Barbara
Murovec, prof. dr. Milan
Pelc, dr. Blaž Resman, prof.
dr. Tone Wraber. Iconotheca
je natisnjena v slovenščini,
hrvaščini in angleščini. Prevajale
so Branka Budin, prof.
Rosana Čop, Ljubica Klančar
in Branka Klemenc. Vsem
hvala!"
Kakšna je bila metoda vašega
skupnega dela?
"Znanstvenokritični katalog
so za vsak zvezek posebej
pripravili slovenski in hrvaški
znanstveniki. Odločili smo se
za najsodobnejši pristop, ki
pa vseeno sledi Valvasorjevi
zasnovi posameznih zvezkov.
Pri vsaki grafiki je zato
najprej naveden naslov, kar
ni samo po sebi umevno, saj
dela največkrat niso bila naslovljena,
če pa so bila, so se
naslovi spreminjali ali pa jih
ni bilo lahko odkriti. Naslovu
je dodana letnica nastanka, ki
jo je, če list ni datiran, navadno
težko rekonstruirati.
Temu sledi ikonografski vir
upodobitve, če obstaja, npr.
mesto iz svetega pisma, iz
Ovidijevih Metamorfoz ipd.
Drugi sklop se začenja z imenom
umetnika z osnovnimi
biografskimi podatki, če pa ti
niso znani, je nakazan čas
mojstrovega delovanja. Danes
se nam zdijo podatki o
avtorju ključni, včasih pa je
bilo drugače: od izvirnega
dela do posnetka celote ali
samo detajla je bila vrsta odtenkov
in prav toliko je bilo
razlogov, zakaj delo ni bilo
podpisano, zakaj je bil podpis
napačen ali ponarejen. Pri
mnogih grafikah je zato naveden
neznani avtor in za
večino teh prave identitete ne
bo mogoče razkriti. Poleg
imena tistega, ki je grafiko
vrezal, je dodano nič manj
pomembno ime inventorja,
se pravi idejnega ustvarjalca
prizora. Ta sklop končuje
ime založnika, ki bi mu danes
rekli producent. Naslednji
podatki pripovedujejo vse
o listu: navajajo tehniko, ki jo
je včasih težko določiti, npr.
ko gre za posege z dletcem v
jedkano ploščo, format, stanje
odtisa (stanj je bilo ob
majhnih spremembah na
plošči lahko veliko), o vseh
napisih na plošči, na odtisu
ali na listu, o poškodbah na
grafiki in restavratorskih posegih.
Dodana je še literatura,
če je list v njej omenjen, kataloški
del pa končuje opomba,
v kateri so zajeti vsi drugi
umetnostni in zgodovinski
podatki, ki jih je bilo mogoče
o posamezni grafiki zbrati.
Da bi avtor kataloga vse to
uresničil, si je moral najprej
vtisniti v spomin vse grafike v
albumu, ki ga je obdeloval,
recimo okoli 500 listov. Nato
je pregledal vse glavne priročnike
svetove grafike, kot so
npr. Hollstein, Bartsch idr. s
po več sto zvezki, vse enciklopedije,
inventarje zbirk, monografije,
razprave, sezname
dražbenih hiš, fototeke ipd.
Vseh listov, ki bi bili identični
z listi v Iconotheci - in tega je
bilo prav zaradi različni stanj
odtisa in vseh možnih kopij,
kjer je lahko drugačna le veja
na drevesu ali guba v oblačilu,
veliko - seveda ni našel.
Zato se je moral lotiti pregledovanja
neizmernega števila
albumov in izvirnih listov po
največjih grafičnih zbirkah v
svetu, z odtisi najrazličnejših
stanj in kopij. To je najza-
htevnejši del raziskave, saj se
videzi grafik iz Iconothece
prepletajo z vsemi kopijami,
približki in različnimi stanji
grafik, ki jih je raziskovalec
pregledal po literaturi in originalih.
Sledila je strokovna
študija in pa seznam imen
ter naslovov, ki skupaj z bibliografijo
dopolnjujejo vsak
zvezek Valvasorjeve Iconothece.
Po vsem tem delu pa
smo znanstvenokritični katalog
v celoti prevedli še v hrvaščino
in angleščino."
Faksimile je tudi velik tiskarski
podvig ...
"Iconotheca Valvasoriana
je tiskana na švedskem papirju,
izdelanem iz gojenega
drevja, brez klora, brez optičnih
belil in brez kislin. Natisnjena
je v eni, dveh ali petih
barvah tehnike ofset. Težave
smo imeli predvsem v knjigoveznici.
Iz osemnajstih
Valvasorjevih knjig (razen iz
ene) so bili namreč iztrgani
posamezni listi. Iz 7. knjige
82 listov, to pa je za knjigoveza
pomenilo 82 prilog, ki jih
je moral zlepiti skupaj prilogo
na prilogo, da je tako lahko
pripravil polo za šivanje.
Pri nakladi 100 izvodov je torej
zlepil 8200 prilog. Da ne
govorim še o vsem drugem.
Raje nekaj besed o ljudeh, o
sedemčlanski skupini, ki je
pod vodstvom tehničnega direktorja
šest let delala in živela
s tem projektom. Ti ljudje
so zaradi svojih izkušenj postali
pojem tiskarne, ki je z
Iconotheco Valvasoriano
prešla v zgodovino slovenskega
tiskarstva."
Koliko let je bilo potrebnih
od zamisli do izida zbirke v
letu 2008?
"Osem let: poldrugo leto
pogovorov in prepričevanj
Ministrstva za kulturo Republike
Hrvaške in zagrebške
nadškofije. Šest let in pol pa je
trajalo naše delo. Trdo delo."
Ste imeli tudi vi v sodelovanju
s Hrvati težave, podobne
tistim, ki jih ima z njihovo
naša država?
"Nikakor; naše sodelovanje
bi bilo lahko vsem za zgled."
Zbirka je natisnjena v sto
izvodih! Vprašanje prestiža:
kdo je oziroma bo imetnik
tistih kompletov, ki so
označeni z zaporednimi
številkami od ena do deset,
"top ten"?
"Komplet št. 1 bo pripadal
gradu Bogenšperk, št. 2 Biblioteki
Metropolitani, št. 3
Kraljevi družbi v Londonu,
št. 4 je predsednik RS dr. Danilo
Türk poklonil Evropski
skupnosti, št. 5 je pripadla
Ljubljani, rojstnemu mestu
Janeza Vajkarda Valvasorja,
št. 6 bo prejelo Krško, zadnje
Valvasorjevo prebivališče in
št. 7 Slovenska akademija
znanosti in umetnosti; primerki
od 8 do 10 so glede naslovnika
še v premisleku."
Iconotheca Valvasoriana je
gotovo najdražji knjižni
projekt našega in morda
tudi vseh časov na Slovenskem.
Če ni skrivnost: kdo
je dal denar zanj?
"Ni nobene skrivnosti.
Kljub hvalevrednemu prispevku
Ministrstva za kulturo
RS, Mobitela (po zaslugi
nekdanjega direktorja Toneta
Majzlja), Istrabenza in Zavarovalnice
Triglav je največji
znesek, ki je rešil projekt, daroval
gospod Darko Horvat."
Nam zaupate skrivnost:
kako ste pripravili tako eminentnega
poslovneža, kot je
gospod Horvat, do tega, da
je dal tako veliko denarja za
ta povsem "neprofitni" projekt?
"Gospod Horvat je razgledan
človek, ki je svojo odprtost
izpričal že s tem, da nam
je bil sploh pripravljen prisluhniti.
Razložili smo mu,
kaj vse smo v Valvasorjevi
fundaciji pri SAZU že naredili.
In da je SAZU ugledna
ustanova, kakršna je bila v
Valvasorjem času in je še danes
Royal Society v Londonu
- kjer je, ne nazadnje, tudi
eden od poslovnih sedežev
gospoda Horvata. Videl je, da
je to projekt, ki presega slovenske
okvire in kot tak ne
promovira le Valvasorja in
Slovenije, ampak tudi tistega,
ki tako delo podpira - uvršča
ga v evropski kulturni
krog ... Skratka: gospod Horvat
je to stvar vzel za svojo, že
23. februarja 2004 smo na
SAZU slovesno podpisali pogodbo,
donator pa je bil tudi
eden od govornikov na lanski
prvi promociji Iconothece
v Slovenski filharmoniji."
Koliko pa je vse skupaj
vredno v evrih?
"En milijon in dvesto tisoč
evrov sto kompletov skupaj; en
komplet pa velja za tistega, ki
ga želi kupiti, 30 tisoč evrov."
Doktor Gostiša, vaše ime je
sinonim za kompetentno
obravnavo izbranih junakov
slovenske ustvarjalnosti,
zlasti Jožeta Plečnika in
Franceta Miheliča. Kako
dolgo pa se že ukvarjate z
Valvasorjem in kaj ste doslej
naredili?
"Od leta 1989, ko je bil v
počastitev 300-letnice izida
Slave vojvodine Kranjske
imenovan Valvasorjev odbor
pri Socialistični zvezi delovnega
ljudstva. Vodil ga je
prof. dr. Matjaž Kmecl. V okviru
tega odbora (ki se je pozneje
preimenoval v Fundacijo
Janeza Vajkarda Valvasorja
pri Slovenski akademiji
znanosti in umetnosti) smo
pripravili razstavo o Valvasorju
v Narodni galeriji in
simpozij o njem na SAZU.
Natisnili smo publikaciji Janez
Vajkdard Valvasor Slovencem
in Evropi in Valvasorjev
zbornik. Dalje: katalog
z naslovom Bibliotheca Valvasoriana,
faksimilni natis
Velike grbovne knjige in natis
Spominske knjige ljubljanske
plemiške družbe s
spremnimi študijami (v
dveh knjigah), faksimilni natis
Skicne knjige za Topografijo
dežele Kranjske, v zadnjih
osmih letih pa je nastala
Iconotheca Valvasoriana."
Medijski odmev na izid
zbirke je bil v prvih mesecih
- glede na težo projekta -
zelo skromen. Ste si zanj
tudi sami premalo prizadevali
ali pa vam do tega sploh
ni?
"Eno in drugo."
Je res, da je Valvasor Slavo
že sam predstavil tudi na
knjižnem sejmu v Frankfurtu?
"Res je. V Biblioteki Metropolitani
je katalog frankfurtskega
knjižnega sejma iz
leta 1688, v katerem Valvasor
najavlja izid Slave vojvodine
Kranjske."
Za konec še vprašanje, ki
pravzaprav ni namenjeno
vam, ampak širšemu krogu
odgovornih za slovensko
kulturno dediščino: kdaj
bomo Slovenci dobili integralni
prevod Valvasorjeve
Slave? Valvasor v podobah
nam je od lani po vaši zaslugi
dostopen v celoti, v besedah
pa ta prvak slovenskega
domoznanstva še
vedno ostaja le v nemščini.
"Nekdanji Valvasorjev odbor
pri SZDL si je zastavil kot
eno od nalog tudi prevod Slave
vojvodine Kranjske v slovenščino.
Sklenjen je bil dogovor
z dr. Jankom Modrom,
ki je prevzel delo prevajalca. Z
dr. Matjažem Kmeclom,
predsednikom Valvasorjevega
odbora, sva se z njim večkrat
srečala v Kavarni Evropa,
kjer smo se dogovarjali glede
prevoda. O tem, o več kot desetletnem
delu, je Moder govoril
tudi na simpoziju v Slovenski
matici. Nikdar in nikjer
pa ni povedal ničesar o poteku
in o obsegu svojega prevoda.
Leta 2006 je umrl in
danes o prevodu ne ve nihče
ničesar. Zapuščinska razprava
pa tudi še ni končana ..."
Spoštovani rojak, hvala za
odgovore in odkrijte nam še
katerega od zakladov slovenske
ustvarjalnosti!
(Krajša verzija tega pogovora
je bila objavljena v Književnih
listih Dela, 11. februarja 2009.
Tu ga objavljamo v celoti.)
15
Poleg govora in
pisave ima vsak
čas tudi svoj
slikovni
komunikacijski
medij. V baroku
je pustila
poseben pečat
grafika, ki je v
podobi
prikazovala vse,
kar je ljudi
zanimalo.
Opravljala je
tiste funkcije, ki
jih imajo danes
fotografija,
televizija in
medmrežje.