Gorenjski Glas - Index

Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090414_29 - Index

GORENJSKI GLAS
torek, 14. aprila 2009
POGOVOR
so volitve za predsednika države
in vsi so želeli prebrati,
kaj o tem meni eminentni
mislec, kot je Bučar. Prav na
dan, ko bo izšel ta intervju,
bomo na novinarski konferenci
predstavili nadaljevanje,
ki ima naslov Prihodnost
Slovenije. Verjamem, da bo
tudi ta Bučarjeva knjiga dobro
sprejeta."
Kako ste pravzaprav zajadrali
v založništvo? Bili ste učitelj
matematike in tehnike ...
"V Ljubljani, odkoder izhajam,
sem v šoli 10 let poučeval
matematiko in predvsem
tehniko, občasno pa v večerni
šoli še fiziko. S kolegi smo
ugotavljali, da je relativno
malo učbenikov in gradiv za
te predmete ali pa so ti zelo
slabi. Ko je prišel Markovičev
zakon, ki je dovoljeval tudi
ustanavljanje zasebnih založb,
smo se prijatelji takoj
odločili za založbo. Zagotovo
smo bili prva zasebna založba
na Gorenjskem, najbrž
pa tudi v Sloveniji in najprej
smo začeli z izdajanjem delovnih
zvezkov za slovenščino,
matematiko, ki so bili
razgrabljeni. Sledili so učbeniki,
začeli smo intenzivno
sodelovati s strokovnjaki posameznih
področij ..."
Od tod ime Didakta ...
"Tako nekako. Sprva smo
želeli posegati samo po šolskem
polju, učbenikih, priročnikih,
vzgoji, a smo kmalu
ugotovili, da bi svoje delovanje
lahko razširili tudi na
druga področja. Tako so skozi
pore mojega alpinizma v
založbo prišle planinske
knjige, sledile so knjige, povezane
z navtiko oziroma
jadranjem, saj tudi sam
jadram. Pri nas so izšle tri
knjige na žalost pokojnega
Jureta Šterka, pa knjiga Jožeta
Mušiča, prvega Slovenca,
ki je objadral svet. Knjiga
Melodija vetra je izšla v nakladi
več kot 5000 izvodov in je
bila zelo iskana med bralci. V
nadaljevanju smo ugotovili,
da imamo dober nos tudi za
otroške knjige, začeli smo izdajati
tudi dva stripa Asterix
in Snoopy, pa priročnike o
vzgoji otrok ..."
Kot sva že govorila, ste
ugriznili tudi v jabolko leposlovja
...
"K temu nas je najbolj
spodbudilo dejstvo, da je
Cankarjeva založba iz programa
ukinila serijo Nobelovci.
Sam sem rad kupoval Nobelovce
in se odločil, da ta
zbirka nikakor ne sme izginiti.
Tako je ob subvenciji z
ministrstva za kulturo izšlo
že dvanajst del nobelovcev.
Ponavadi poiščemo najbolj
znano v slovenščino še ne
prevedeno delo aktualnega
Nobelovega nagrajenca. Kas-
neje smo začeli pripravljati
tudi zbirko Gostosevci z bolj
ali manj znanimi imeni sodobne
literature. Žal pa pri
subvencijah največkrat izpademo.
Tu ne manjka protekcionizma."
Še vedno?
"Včasih sem slišal stavek,
ko se je kdo pritoževal čez
Didakto, ki je imela prepoznaven
program, pa ni
dobila denarja, češ kar naj
jim njihovi dajo denar. Ja,
kdo pa so naši. Tega še danes
ne vem."
Če še malo ostaneva pri domačem
leposlovju, skoraj
ne poznam založnika, ki bi
se razen izjem pohvalilo z
dobro prodajo domačega leposlovja?
"Slovenci imamo nekaj odličnih
pisateljev, a naj takoj
dodam, da so ti v prodajnem
smislu povsem pri repu.
Ljudje raje kupujejo in si izposojajo
tuje razvpite knjige,
kot je recimo Da Vincijeva
šifra in podobne. Slovenska
dela so nekoliko bolj zanimiva
le, če dobijo kakšno nagrado,
največji ugled ima Kresnik,
ki je tudi medijsko dobro
podprt, sicer pa ni pretiranega
zanimanja za naše
avtorje. Pri povprečnem bralcu
obstaja nekak predsodek,
da je slovenski avtor leposlovja
prezahteven, da gre
predvsem za težko in zafrustrirano
branje, kar ni povsem
res. Imamo nekoliko zahtevnejše
avtorje, kot sta na
primer Drago Jančar ali pa
Dušan Merc, pa tudi take, ki
so ljudem bližji, naj omenim
Bogdana Novaka na primer.
Mogoče mladi nekoliko več
berejo popularne pisatelje,
kot so Slavko Pregl, Janja
Vidmar, Primož Suhodolčan,
Desa Muck ... sicer pa je
slovensko leposlovje v veliki
meri pogojeno s slovenskim
jezikovnim prostorom. Slovenci
izdamo preveč knjig na
leto, da bi vse prebralo tako
malo ljudi, ki imajo slovenski
jezik za materni jezik. Še
petnajst let nazaj so v splošnih
knjižnicah, mislim, da
jih je v Sloveniji 64, kupili po
300 do 400 knjig posameznega
naslova, zdaj jih komaj
prodamo 100 ali 150. Bolje je
le, kot rečeno, s knjigami
tipa Da Vincijeva šifra."
Slišati je različna mnenja o
tem, ali Slovenci smo narod
bralcev ali ne. Po prebrani
knjigi na prebivalca smo
menda v vrhu, kaj menite,
ali Slovenci radi beremo?
"Slovenci veliko beremo
manj zahtevno literaturo,
tako imenovani plaža romani
so najbolj izposojeni pa
tudi prodajani. Ko se je naš
zastopnik v splošni knjižnici
oglasil s pesniško zbirko
Nobelovega nagrajenca, irskega
pesnika Seamusa Heaneyja,
ni prodal niti enega
izvoda. Ko sem povprašal
ravnatelja knjižnice, kako
to, da jih Nobelovci ne zanimajo,
je povedal, da raje
vzame tri Asterixe kot knjige,
po katerih nihče ne bo
spraševal. Izposoja knjižnega
gradiva je v Sloveniji res
zelo visoka, ampak ko govorimo
o tem, za kako zahtevno
branje gre, pa smo bolj
pri dnu evropske lestvice."
Dolga leta ste bili predsednik
Društva slovenskih založnikov,
že osmo leto ste
predsednik upravnega odbora
Slovenskega knjižnega
sejma, vam tovrstne aktivnosti
koristijo tudi kot založniku?
Tudi Radovljica je
nekoliko iz centra ...
"Večkrat smo že imeli idejo
upravo preseliti v Ljubljano,
a vedno, ko iščem parkirno
mesto, to idejo opustim.
Smo pa res nekoliko prikrajšani,
ker nismo v centru. Potrebno
je namreč piti kave s
pravimi ljudmi, ki odločajo
pri subvencijah, založbe, ki
nismo v Ljubljani, pa smo
tako premalo na očeh v glavnem
mestu. Predsednik društva
sem bil dva mandata in
bili so pripravljeni celo spremeniti
statut društva, da bi
nadaljeval. A mi je na srečo
le uspelo nekoliko izpreči.
Predsednik upravnega odbora
Slovenskega knjižnega
sejma pa bom še to leto, novembra
bo ta namreč že petindvajsetič.
Kot predsednik
Društva slovenskih založnikov
sem ugotovil, kakšni
značaji producirajo najboljše
knjige, ko sem pred osmimi
leti postal predsednik upravnega
odbora SKS, pa sem
spoznal domala vse založbe,
ki na sejmu razstavljajo, in
jih povpraševal po njihovih
željah, problemih, načrtih za
vsako naslednje leto, hkrati
pa sem spoznal tudi celoten
program slovenske produkcije.
To je zagotovo pomagalo
tudi k prepoznavnosti Didakte
in višanju nivoja knjig,
ki jih izdajamo. Po drugi
strani so me kolegi večkrat
spraševali, ali sem v službi v
društvu ali na knjižnem sejmu
... No, zadnje čase sem
tudi podpredsednik Zbornice
za založništvo pri Gospodarski
zbornici Slovenije,
pred dvema letoma pa me je
doletela še ena funkcija predsednika
uprave Slovenske avtorske
agencije za tiskane
medije. Tu pa je še cela vrsta
manjših funkcij, ki mi na
srečo ne jemljejo toliko časa
kot Slovenski knjižni sejem."
Sicer tudi sami pišete tako
poezijo kot prozo. Edinstven
je vodič oziroma izbor
najlepših plezalnih vzpo-
nov Slovenske stene, ki sta
ga napisala skupaj s pokojnim
Tinetom Miheličem ...
"No, po cobissu imam kar
nekaj zadetkov kot avtor.
Prve so bile pesmi, srednješolske,
kasneje pa tudi novejše,
ki so izšle pri naši založbi.
Žal mi druge zadolžitve vzamejo
preveč časa, da bi pisal
več. Področje planinstva mi
je zelo blizu, saj sem se v
času študija tudi dokaj intenzivno
ukvarjal z alpinizmom.
Ko Didakte še ni bilo
na vidiku, sva s kolegom Tinetom
Miheličem ugotovila,
da Slovenci še nimamo kvalitetnega
plezalnega priročnika
za vzpone po slovenskih
stenah. Tako so že v osemdesetih
letih pri Cankarjevi založbi
izšle Slovenske stene s
sto najlepšimi vzponi v naših
gorah. Kasneje pa sva za
našo založbo pripravila tudi
ponatis, ki sva ga posvetila
pred sedmimi leti v Himalaji
preminulemu sinu Andreju.
Pred tremi leti in pol je tudi
Tine za vedno ostal v Alpah."
Koliko še vas zanese v gore,
na štrike v steno?
"Pri dveh majhnih otrocih
mi doma uspe včasih izgovoriti
kakšen vikend za planinsko
turo, vendar imam
ponavadi smolo, da ravno tisti
konec tedna dežuje kot iz
škafa. Potem pa spet naslednja
dva meseca moledujem
za naslednjo priložnost.
Vsekakor poskušam ohraniti
stik s planinstvom, nekoliko
manj pa z alpinizmom.
Kakšno lažjo smer še vedno
splezam. V študentskih časih
sem plezal tudi smeri z
oceno 6, zdaj se zadovoljim
z manj zahtevnimi smermi.
Večkrat sem prečil Mont
Blanc, se povzpel na kar nekaj
evropskih štiritisočakov,
s pokojnim prijateljem
Borutom Bergantom sem
preplezal celo dva slapova.
Sicer pa nikoli nisem posegal
po kakšnem ekstremnem
plezanju. Gore so mi
bile vedno izziv, predvsem
Jadra
varna hoja po brezpotjih.
Zdaj mi več pomeni odkrivanje
naravnih prehodov,
kjer sicer ne gredo uradne
planinske poti."
Nekakšen antipod gorskega
sveta pa so morske širjave ...
Ste tudi navdušen jadralec.
"Sicer ni naključje, da veliko
alpinistov tudi jadra.
Že kot mlad fant sem z občudovanjem
v Piranu opazoval
jadrnice, ki so prihajale
do privezov, in sanjal, da
ko bom velik, bom imel pa
jadrnico. Pred 20 leti se mi
je ponudila priložnost in
sem si kupil poceni rabljeno
jadrnico in to je bil eden
najsrečnejših trenutkov v
mojem življenju. Ko sem
lahko prvič ugasnil motor
in dvignil jadra, ter se neslišno
zapeljal naprej.
Samo veter in jaz. No, kasneje
sem si kupil nekoliko
boljšo jadrnico, ki jo imam
še danes, in z njo tiho drsim
"po morja široki cesti",
kot bi dejal Oton Župančič."
Vam ob vseh vaših prekratkih
dnevih še ostaja časa za
branje?
"Sprva sem se držal pravila,
da preberem vsako knjigo,
ki izide pri Didakti, zdaj,
ko na leto izdamo 70 do 80
knjig, pa vsako novo knjigo
le diagonalno pregledam, tisto,
za katero ugotovim, da
mi res leži, pa tudi preberem.
Včasih v večernih urah
preberem kakšen rokopis, ki
mi ga kdo prinese in izrecno
želi, da ga jaz preberem, in s
prijatelji založniki si velikokrat
izmenjamo kakšno knjigo.
Seveda pa mi kronično
primanjkuje časa za branje
in potem počakam na jadralski
dopust. Pa še tam se ponavadi
izkaže, da je več skakanja
po barki, menjavanja
jader in lovljenja vetra, kot pa
branja. In ko se malo umiri,
je pa potrebno kakšne špagete
vreči v lonec. Zvečer pri
sveči pa na barki tako ali tako
težko bereš."
Kadar jadram, mi nihče ne šteje korakov.
Kadar jadram, čas stoji na pomolu.
Kadar jadram, sem kaplja vesolja
v igri sonca in morja.
Kadar jadram, je nešteto pesmi,
Kadar jadram, je nešteto vina,
Kadar jadram, je nešteto ljubezni.
Kadar jadram, nikdar nisem sam,
nas je nešteto ...
je morje, je sonce, so jadra ...
Kadar jadram, je vse nešteto.
17
”Gore so mi
bile vedno izziv,
predvsem
varna hoja po
brezpotjih.
Zdaj mi več
pomeni
odkrivanje
naravnih
prehodov, kjer
sicer ne gredo
uradne
planinske poti."