Gorenjski Glas - Index

Gorenjski Glas - Gorenjskiglas_20090421_31 - Index

12 Športni glas, torek, 21. aprila 2009
šport osebno
Navijačica od
prvega razreda
"Biti navijačica ni le 'miganje z ritjo', temveč za
tem stoji veliko trdih treningov," pravi 15-letna
navijačica Ana Jankovec iz Škofje Loke, ki je lani
med posameznicami v mladinski kategoriji
postala evropska prvakinja.
Maja Bertoncelj
Ana Jankovec bo julija dopolnila
16 let. Je dijakinja 1.
letnika Gimnazije Škofja
Loka, ki večino prostega
časa posveti treniranju cheerleadinga,
navijaštva.
Kako to, da si se odločila
postati navijačica?
"S cheerleadingom (navijaštvom)
se ukvarjam od 1. razreda
osnovne šole. Sestrična
me je že pri treh letih navdušila
za gimnastiko, ki
sem jo začela trenirati pri
Majdi Bertoncelj. Ko sem se
vpisala v osnovno šolo, mi je
trenerka Majda predlagala,
da bi se udeležila treninga
pri navijaški skupini Cvetke.
Cheerleading me je zelo
navdušil, zato sem pri Cvetkah
resno trenirala vse do
konca osnovne šole, sedaj,
ko sem dijakinja, pa se udeležujem
treningov pri skupini
Smart."
Kaj pomeni biti navijačica?
"Navijačica pomeni vedno
nasmejano in veselo osebo,
ki na tekmah zna ljudi privabiti
k navijanju. Če želiš
biti dober, moraš biti vešč
elementov gimnastike, plesa,
navijanja in v ekipnih kategorijah
obvladati še veliko
različnih dvigov in skokov.
Vse to se naučiš s trdim delom
na treningih."
Kolikokrat na teden treniraš?
"Treniram devetkrat na teden.
Kot vsak šport je tudi
cheerleading naporen šport.
Čeprav kdo misli, da gre tukaj
samo za malo plesa ali
kakor nekateri pravijo za
"miganje z ritjo", lahko povem,
da je za vsem tem veliko
trdih treningov. To ni
samo ples. So tudi zelo zahtevne
piramide, gimnastika,
skoki, navijanje ..."
S katerimi besedami navijaš?
"Besedilo mi za tekmo posameznic
sestavi trenerka
Alma Jašaragič. Na koncu
navijanja je tudi geslo. Moje
je: "Črna, rdeča, bela zmago
bo imela!"."
Tvoj doslej največji uspeh
in cilji v letošnji sezoni?
"Moj največji uspeh med
posameznicami sem dose-
Ana Jankovec je v letošnji sezoni zmagala na tekmi v Škofji
Loki. Zaradi poškodbe pa ni mogla braniti lanskega naslova
državne prvakinje.
gla na lanskem evropskem
prvenstvu v Ljubljani, kjer
sem v mladinski kategoriji
postala evropska prvakinja.
Na tem prvenstvu smo evropski
prvaki postali še v kategoriji
mladinskih skupinskih
dvigov. Skupinsko so
moji največji uspehi še naslovi
državnih prvakov in
naslov evropskih prvakov v
kategoriji mešanih mladinskih
navijaških skupin iz
leta 2005. Žal pa zaradi poškodbe
ne vem, če bom lahko
letos branila naslov evropske
prvakinje med posameznicami,
saj se nisem
mogla udeležiti državnega
prvenstva. Zaradi poškodbe
bom s treningov in tekmovanj
odsotna do konca maja.
Sicer pa imam v tem športu
zelo visoke cilje. Letos si na
primer želim, da bi se na
svetovnem prvenstvu, ki bo
novembra v Nemčiji, čim
bolj izkazali in povzpeli čim
višje."
Zdravnik in športnik
Dr. Bojan Knap s svojim strokovnim znanjem pomaga številnim vrhunskim slovenskim športnikom,
s športom pa se že več kot trideset let ukvarja tudi sam.
Maja Bertoncelj
Dr. Bojan Knap je kot specialist
interne medicine zaposlen
v ljubljanskem Kliničnem
centru in deluje tudi
kot visokošolski učitelj na
medicinski fakulteti v Ljubljani.
Kranjčan, ki z družino
živi na Bledu, je poznan
tudi kot strokovnjak s področja
športne prehrane in
regeneracije po izjemnih telesnih
preizkušnjah. Z nasveti
pomaga številnim vrhunskim
slovenskim športnikom.
S športom, največ s
tekom, pa tudi s triatlonom,
pa se ukvarja tudi sam. Lani
se je prvič preizkusil na
Ironmanu v Celovcu, ki
predstavlja poseben izziv za
vsakega športnika.
Od kdaj se ukvarjate s športom?
"Z različnimi športi, predvsem
s športi z žogo, sem se
ukvarjal že kot otrok. Sedaj
pa že vrsto let najraje in največ
tečem. O tem, zakaj sem
se začel ukvarjati s tekom,
je zanimiva zgodba, ki sega
v leto 1973. Kot trinajstletni
fant sem igral košarko in na
eni izmed šolskih tekem
bolj malo igral. Iz kljubovalnosti
sem odšel v gozd in
"pomotoma" začel teči. Tekel
sem eno uro in lahko bi
rekel, da sem odkril nov
svet. Od takrat je tek del mojega
življenja. Na leto pretečem
od dva do tri tisoč kilometrov.
Redko zdržim brez
teka tri dni zapored. Tečem
povsod, tudi na potovanjih,
kar je še poseben čar."
Ukvarjate pa se tudi s triatlonom?
"Udeležil sem se svetovnega
prvenstva zdravnikov v triatlonu
daljnega leta 1989,
nastopil tudi na prvem triatlonu
na Bledu leta 1986.
Za lansko leto pa sem si zastavil
cilj končati Ironman v
Celovcu, kar pomeni 4 km
plavanja, 180 km kolesarjenja
in 42 km teka. Ironman
pomeni eno od najtežjih fizičnih
preizkušenj v svetu
športa, zato za vsakega
športnika predstavlja resen
izziv. Poseben izziv je Ironman
tudi zaradi pomanjkanja
časa sodobnika za trening
in tudi z vidika praktičnega
znanja športne prehrane,
ki je zelo pomembna v
pripravi za tekmo in še posebej
med tekmovanjem. Za
Ironman namreč pravijo, da
je sestavljen iz štirih disciplin:
plavanja, kolesarjenja,
teka in športne prehrane."
Kako so potekale priprave?
"Ironman je bila zame posebna
avantura. V sklopu priprav
sem imel etapne cilje:
spomladi preteči maraton,
nastopiti na kolesarskem
maratonu Franja in potem še
sodelovati na Ironmanu. Se-
veda za šport nisem imel nič
več časa kot pretekla leta,
tako da je bilo kar zabavno. Z
malo sreče se je dobro končalo.
Upam, da bom še kdaj nastopil,
a ne s tako malo treninga.
Ironman je resna
stvar in jo brez ustrezne priprave
odsvetujem."
Kakšna izkušnja je bila to
za vas?
"Moram reči, da nisem tekmoval
z drugimi, temveč
sem celo tekmo pozorno
spremljal svoje telo in zato
preizkušnjo tudi končal.
Ironman sem opravil v petnajstih
urah, kar je s športnega
vidika skromen rezultat,
in vendar moj osebni podvig,
glede na čas, ki sem ga
imel na razpolago za trening.
Zgodb in spominov na
pripetljaje med tekmo pa mi
bo ostalo veliko. Že pred
startom je bilo stresno, ko
pripelješ kolo in vidiš, da
ima 90 odstotkov tekmovalcev
kolesa za šest tisoč evrov,
čelade za kronometer, da jih
je večina vrhunskih športnikov
in da je bilo samo dvesto
udeležencev starejših od
mene. Potem se dogajajo
majhne nezgode, recimo pri
plavanju, ko me je odrgnila
neoprenska obleka. Posledice
so bile vidne že po petnajstih
minutah plavanja, ko
sem imel rano na vratu, vendar
je to taka malenkost, da
zaradi tega ne odnehaš na
tekmi, na katero se pripravljaš
eno leto, boli pa vseeno."
Lanski cilj je bil torej Ironman.
Kaj pa imate v načrtu
za letos?
"Lani sem se zaradi priprav
na Ironman več posvečal
plavanju in kolesarjenju,
medtem ko mi je za tek
večinoma zmanjkalo časa.
Lani sem pretekel samo dva
tisoč kilometrov, tri tisoč
prekolesaril, sto kilometrov
preplaval. Teku se bom letos
posvečal več in moja želja
je približati se osebnemu
rekordu v maratonu, ki je že
zgodovinski. Leta 1990 sem
maraton pretekel v treh
urah in pol. V športu je tako
kot v življenju, izzivov ne
zmanjka."
Tudi sicer živite športno?
"Kar se športnega udejstvovanja
tiče zagotovo. Petkrat
do šestkrat na teden tečem,
poleti dvakrat na teden kolesarim,
še naprej bom tudi
plaval, bolj ali manj redno.
Občasno (premalokrat) zaidem
v hribe, pozimi tečem
tudi na smučeh in zelo rad
smučam. Služba zdravnika
v bolnišnici je po drugi strani
prototip nezdravega načina
življenja, z nočnim delom
in vsemi drugimi dobrinami,
ki jih prinaša medicina.
Šport in medicina
imata vsak zase poseben
čar, mnogokrat se žal izklju-
čujeta, predvsem zaradi časovnih
okvirov."
Kaj pa športna prehrana?
"Pri prehrani čislam dobro
kulinariko, čeprav zadnja
leta vse bolj upoštevam načela
zdrave, športne prehrane.
Prehrana in veda o prehranjevanju
je zelo zapletena
zgodba in včasih bi bilo
dobro, da bi ljudje bolj prisluhnili
sebi in pojedli, kar
jim ustreza - seveda v pravih
količinah in ob pravem
času."
Izobraževali ste se tudi na
mednarodni šoli za eksperte
iz športne prehrane.
Kako je to potekalo?
"Dve leti sem študiral na
mednarodni podiplomski
šoli iz športne prehrane pod
pokroviteljstvom mednarodnega
olimpijskega komiteja.
Šolanje je potekalo
prek interneta. Udeleženci
smo bili iz celega sveta. Vsake
dva meseca smo imeli
pismeni kolokvij in na koncu
vsakega leta pisni izpit z
desetimi vprašanji, ki je trajal
24 ur. Za izpit so bili na
voljo vsi viri, ker je bilo potrebno
rešiti nutricijske probleme,
recimo med ultramaratonom.
Profesorje in
ostalih trideset udeležencev
šole sem videl samo na podelitvi
diplome v Švici na sedežu
MOK-a. Tukaj nisem
bil med starejšimi."
Dr. Bojan Knap rad tudi kolesari. Lani je s kolesom prevozil tri tisoč kilometrov, dva tisoč
jih je pretekel, sto kilometrov pa preplaval. / Foto: osebni arhiv dr. Bojana Knapa